Večer smo pričeli s prijetno umirjenim, zelo dobrim in prav lepo uravnoteženim penečim se vinom monteclassico iz hiše Monterosso. »Zgodnja trgatev in lega na kateri vedno piha sta ključ do uspeha«, je pojasnila Silvia Just iz hiše Monterosso. Marsikdo je, z razlogom, vprašal po »še«. Če pomislimo, da malvazija ni ravno znano po višjih kislinah…
Nadaljevali smo z dvema paroma iz letnika 2022. Zelo dobra Erzetičeva malvazija je prvenec in že v prvi ediciji daje vse kar od mlade malvazije pričakujemo. Spremljala jo je razkošna malvazija mladega vinarja Kadum – prejemnica naziva šampion Vinistre, ki prihaja iz rdeče zemlje. Izvrstna. Bi prepoznali poreklo? Bi. Briška je imela opazno več kislin.
V naslednjem paru smo jasni, pestri, mladostni malvaziji 2022 iz hiše Steras ob bok postavili zadržano, bolj čvrsto malvazijo 2022 Rossi, prejemnico zlate medalje na letošnjem Decanterju, ki prihaja delno iz bele in delno rdeče zemlje. »Zato je bolj zadržana, mineralna,« je komentiral Marić.
Sledile so zorjene malvazije. Najprej trojček slovenskih, vsaka iz svoje regije, razlike pa je bila tudi slogovna, ne zgolj geografska. Malvazija je stara sorta v Vipavi, a do nedavnega se je ni veliko polnilo kot sortne. Sutorjeva 2020 je bila zadržana v aromi, a intenzivnega okusa. Zelo, zelo dobra. Malvazija selekcija 2019 iz hiše Monterosso je bila prav tako zadržana na nosu, dokaj visokih kislin za sorto, v ustih pa je povedala veliko. Intenzivnega okusa, odlična za spremljavo ob jedeh. Ferdinandova Malvazija epoca 2021 je bila med najbolj razkošnim in krepkimi na pokušini. Maslena nota zna koga zbegati, ostale zaznave pa so bile zrele, polne. Med pogovorom z Jasmino Četrtič smo izvedeli, da je bila malvazija sicer vedno prisotna v Brdih a do kakšnih pet let nazaj je praktično nihče ni polnil kot sortne. Danes je vse več Bricev, ki jo polnijo, saj se malvazija v Ljubljani, in še kje, dosti bolje prodaja kot rebula. Od 2015 so se površine vinogradov zasajenih z malvazijo povečalo za okrog 50%!
Sledili sta dva malvaziji s podaljšanim stikom drozge. Malvazija 2020 iz kleti Zaro je bila polna, sortna, z zelo rahlim taninskim dotikom medtem, ko je bila tista iz lege Moser in hiše Pasji rep intenzivna, aromatična z jasnim taninskim oprijemom ter obilo karakterja. Samosvoja!
Za konec smo se spet preselili na Hrvaško. V lesu zorjena malvazija iz lege Santa Lucija 2017 iz kleti Kozlovič, dobitnica platinaste medalje na Decanterju je prikazala fino slojevitost, razkošje in redko videno kakovost. Izjemno! Večer je zaključila zelo lepo dozorela Alba robinia 2014 za katero avtor Ivica Matošević v šali rad poreče, da prihaja iz najslabšega možnega letnika. Kar drži! Kakšne so šele ostale?
Iz zapisa ni razvidno, a prav nobena izmed malvazij ni spominjala na bezeg in/ali zeleno papriko, kar je bila včasih »odlika« marsikatere malvazije. Še vedno obstajajo, a so izven mode - za široke množice. Pokazale so slogovno pestrost, da bi ugotavljali od kod katera prihaja, bi bila pa že zelo težka naloga. Večina je bila čudovitih, pitnih in prav vsaka je bila vsaj zelo dobra, če ne še več.
Glasovi publike so na prvo mesto postavili malavziji Santa Lucija iz kleti Kozlovič ter malvazijo Epoco 2021 iz kleti Ferdinand. Sledila je malvazija 2022 Steras, takoj za njimi pa še »maceracija« 2020, Zaro ter malvazija 2022 Kadum. Ja, ob takšni izbiri ni bilo enostavno določiti najbolj priljubljenih.
Vina so spremljale tri ribje jedi v režiji chefa Saša Topreka, ki se je nedavno vrnil iz šolanja na znameniti pariški kuharski šoli Cordon Bleu. Bravo!
Ob koncu nas je direktor Vinistre povabil, na prireditev v prvem vikendu maja, kjer je mogoče poskusiti največ malvazij na enem mestu. Spomniti pa velja tudi na festival Malvazija, žlahtni okus Mediterana, ki se marca odvija na slovenski obali.
Glede na kakovost malvazij, ki so na trgu, na 202. Belvinu smo se jih zgolj dotaknili, se gotovo splača odpraviti na obalo na katero od pokušin. Malvazija je kraljica Istre. O tem ni nobenega dvoma.
Robert Gorjak